ZGODOVINA GOZDARSTVA V BISTRI
Stojite pred stražnim stolpom nekdanjega samostana Bistra, proti vzhodu pa se vam odpira lep razgled na Ljubljansko Barje in na grajsko poslopje s parkom.
Ob okljukih reke Bistre in okoliškem Barju so pred 5000 leti svoja bivališča gradili koliščarji.
Pred 2000 leti so ob izvirih Bistre Rimljani zgradili Neptunovo svetišče.
Kompleks pod stolpom pa je jel nastajati v letih 1255 do 1260, ko sta koroški vojvoda Bernard Spanheimski in njegov sin Ulrik III. tu ustanovila kartuzijo, samostan molčečih belih menihov.
Kartuzijani so imeli, poleg Bistre, v Sloveniji samostane še v Žičah, Jurkloštru in Pleterjih.
V Bistri so bivali prek 500 let, do 29. januarja 1782, ko je avstrijski cesar Jožef II. samostan razpustil.
Celotna samostanska posest je prešla v upravo verskega sklada, leta 1826 pa je poslopje s posestvom odkupil trgovec in tovarnar Franc Galle.
Slednji je dal porušiti skoraj polovico nekdanjega samostanskega poslopja z izjemo cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je bila porušena že nekaj let prej. Kar je ostalo, pa so prezidali oz. preuredili v grajski park.
Grad z okolico je ostal v lasti rodbine Galle do konca druge svetovne vojne, ko ga je zaplenila država. Od leta 1951 dalje je v upravljanju Tehniškega muzeja Slovenije. Gozdarski, lesarski in lovski muzej je bil odprt za javnost po svoji vključitvi v Tehniški muzej Slovenije oktobra 1953.
Učno pot po gozdovih Bistre, na katero se sedaj podajate, sta maja 1974 uredila gozdarski oddelek Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) in Gozdno gospodarstvo Ljubljana, oziroma GO Vrhnika.
Povzetek:
- V Bistri so prvi bivali in tu z gozdom gospodarili koliščarji, zatem Rimljani, kartuzijani, graščaki Galleti, dandanes pa slovenska država.
- Gozdarska zbirka je temeljna zbirka muzeja v Bistri.
- Učna pot po gozdovih Bistre je prva slovenska učna pot.
GOZDARSKE IN DRUGE OZNAKE V GOZDU
V gozdovih na drevju ali skalah, praviloma v prsni višini, najdemo različne gozdarske oznake.
Vodoravna rdeča črta označuje meje posamičnih parcel (zemljišč).
Zaradi različnega lastništva, lažjega gospodarjenja ali boljše preglednosti so gozdovi razdeljeni na oddelke in odseke oz. parcele.
Dve vodoravni rdeči črti in številka oddelka označuje meje posamičnih oddelkov.
Meje oddelkov so lahko naravne (jarki, grebeni idr.) ali umetne (preseke). Površina oddelkov je različna, običajno ne presega 60 ha.
Vodoravna rdeča črta in črka označuje mejo odseka.
Če oddelek zaradi načina gospodarjenja, starosti gozda idr. ni enovit, je razdeljen na odseke.
Dve vodoravni rdeči črti s piko označujeta mejo med katastrskima občinama.
Tri vodoravne rdeče črte označujejo mejo med državnimi in zasebnimi gozdovi.
V gozdu pa na drevju ali skalah, praviloma v višini oči, srečamo tudi tako imenovane markacije.
Na naši poti se bomo srečali s tremi:
Beli obroč označuje potek gozdne učne poti po gozdovih Bistre.
Rdeči obroč z belo piko v sredini je t.i. Knafelčeva markacija, od leta 1922 uradna oznaka planinskih poti v Sloveniji. V našem primeru planinske poti Borovnica-Bistra-Vrhnika.
Rdeči obroč z rumeno piko v sredini je markacija evropske pešpoti. V našem primeru E7, ki prečka Evropo od Atlantskega oceana do Črnega morja. Leta 1986 so jo vzpostavili gozdarji.
Povzetek:
- Gozdarske oznake so namenjene gospodarjenju z gozdom.
- Markacije so namenjene varni poti.
- Sledi markacijam!