ŠKODE PO DIVJADI IN PODLUBNIKI
Zaradi človekovega vpliva se spreminja naravna podoba gozda (vedno več je čistih sestojev iglavcev in listavcev, uvajajo se tuje drevesne vrste, idr.), obenem pa v večini gozdnih predelov Evrope narašča število parkljaste divjadi (srna, jelen, divji prašič, idr.).
Zaradi tako porušenega ravnotežja v naravi se v gozdovih v vse večjem obsegu pojavljajo škode po divjadi.
Na gozdnem drevju povzroča divjad škodo predvsem z objedanjem poganjkov in vršičkov, z obgrizovanjem, lupljenjem in guljenjem lubja.
Omenjene škode so najpogostejše na mladju in mlajšem drevju.
Posledica tega je zastoj v rasti ali celo propadanje poškodovanega drevja, slabša kakovost in vrednost lesa.
Od divjadi poškodovano in oslabljeno drevje zelo radi napadajo drugi škodljivci in bolezni, predvsem bakterije in glive.
Škode po divjadi preprečujemo na različne načine (z ograjami, zaščitnimi premazi idr.).
Vse to pa je zelo drago in le delno učinkovito.
Gozd okrog nas je do žledoloma leta 2014 več kot polovično zasedala smreka. Razmeroma visok delež smreke je bil tudi tukaj zaradi človekovega vpliva, saj smreka naravno naseljuje predvsem območja med 600 in 1500 metri nadmorske višine.
Žledolomu je v opustošenem gozdu sledila vsesplošna razširitev podlubnikov, saj ogromnih količin poškodovanega drevja ni bilo mogoče pravočasno odstraniti.
Podlubniki so majhni hrošči valjaste oblike, veliki do 5 mm. V lubje dreves izvrtajo majhno luknjico in nato pod lubjem izdolbejo rove. Rove delajo odrasli osebki in ličinke. Vzorci rovov so značilni za posamezno vrsto.
Večina podlubnikov se prehranjuje s floemom ali z odmrlim lesom, nekateri pa v rove naselijo glivo, ki jim predstavlja vir hrane.
Podlubnike delimo na lubadarje, ličarje in lesarje. Lubadarji povzročajo največjo škodo v gozdovih, saj zaradi njih propadejo drevesa, lesarji pa običajno uničujejo les in povzročajo škodo lesni industriji.
Lubadarji napadajo iglavce. Največjo škodo povzročajo na smrekah, zatem na jelki in boru. Napadene smreke na neprimernih rastiščih lahko v celoti propadejo, kar ima za posledico obsežne sanitarne sečnje, ki lahko privedejo v goloseke.
Napadene smreke in jelke imenujemo lubadarke. Znaki so:
1. propad krošnje (sprememba barve)
2. lubje je polno drobnih luknjic
3. drevesa se smolijo
4. odpadanje iglic
5. luščenje skorje
6. propad celotnega drevesa
Za preprečevanje širjenja lubadarjev izvajamo predvsem preventivne ukrepe. Skrbimo za primerno drevesno sestavo, izvajamo sanitarne ukrepe, redno odstranjujemo sveže napadeno drevje, posekan les čim prej odpeljemo iz gozda in pri sečnji strogo upoštevamo predpisani gozdni red.
Kadar se nekatere vrste preveč razširijo, jih aktivno zatiramo z lovljenjem v pasti in uporabo lovnih dreves ter lovnih debel.
Eno teh pasti - črnih zabojčkov z režami ste opazili na naši poti.
Povzetek
- Divjad povzroča škodo z objedanjem poganjkov in vršičkov ter poškodovanjem lubja na drevju.
- Povzročena škoda oslabi ali celo uniči rastlino.
- Poškodovano drevje je dojemljivejše za bolezni.
- Umetna zaščita drevja je le delno učinkovita.
- Smreko je pod nadmorsko višino 600 metrov naselil človek.
- Nasadi smreke so izven naravnega okolja manj odporni.
- Razširitev podlubnikov je sledila katastrofalnemu žledolomu.
- Lubadarja zatiramo tudi s pastmi - črnimi zabojčki na drevju.