PROPADANJE JELKE
Jelka (Abies alba) ali hoja
Max. višina: 58 m (Hlod 1894. leta posekane jelke pod Krimom je meril 64 m.)
Max. obseg: 8 m
Max. starost: let
Deblo: Krošnjo ima v mladosti stožčasto, kasneje pa dežnikaste oblike. Deblo je valjasto, pokončno in ravno. Korenine so globoke.
Listi: Temnozelene, bleščeče, ploščate in na vrhu tope iglice; na spodnji strani imajo dve vzdolžni modrikasto beli progi.
Cvet:
Plod: Ima pokončne okrogle storže. Semeni vsaka 2—4 leta.
Les: Jelkin les je vsestransko uporaben, vendar je nekoliko manj cenjen kot smrekov.
Razširjenost: V Sloveniji uspeva predvsem v gozdovih visokega Krasa na Dolenjskem, Notranjskem in v Trnovskem gozdu skupaj z bukvijo v značilnih jelovo-bukovih gozdovih, kjer obe vrsti najbolje uspevata. Zahteva visoko zračno vlago.
Posebnosti: Jelka je senčna drevesna vrsta. Pod zastorom odraslega drevja lahko počasi raste 40 in več let.
Propadanje jelke
Sušenje jelovih gozdov je splošen pojav vsega območja naravne razprostranjenosti jelke.
V Evropi se je začelo že ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja.
Od vzrokov za sušenje jelke se največkrat omenjajo: poslabšanje ekoloških razmer, zlasti klimatskih (daljša sušna obdobja in zvišane temperature), večji delež jelke v bukovo-jelovih gozdovih in škodljive posledice gozdnih škodljivcev in bolezni.
Od parazitnih rastlin na jelki je najbolj znana jelova omela (Viscum abietis), ki jo lepo opazimo tudi v vrhovih jelk ob poti.
Jelova omela s sesalkami prodre skozi lubje v les in črpa vodo ter mineralne snovi, ki jih rabi za svoj razvoj.
Zaradi tega drevo oslabi in prirastek se občutno zmanjša.
Mnogo omel lahko jelko docela izsuši.
Ironično je omelo izredno razširjeno v tradicionalnem ljudskem zdravilstvu, pripisujejo mu celo čarovne lastnosti.
Razlikovanje smreke in jelke
Za površnega opazovalca sta si smreka in jelka docela podobni.
Takoj ju bomo lahko razlikovali po barvi in razporeditvi iglic, po storžih in lubju.
Iglice:
Smreka: temnozelene, na vrhu priostrene
Jelka: temnozelene, bleščeče, ploščate in na vrhu tope; na spodnji strani imajo dve vzdolžni modrikasto beli progi.
Lubje:
Smreka: rdečkasto rjavo, sprva gladko, kasneje luskasto razpokano
Jelka: sivo, gladko, ki s starostjo razpoka
Storži:
Smreka: viseči, valjasti, rumeno do rdeče rjavi
Jelka: pokončni, sprva zeleni, kasneje rjavi
Povzetek
- Jelka je bila skupaj z bukvijo izvorno najbolj značilno drevo gozdov nad Bistro.
- Proces sušenja jelke v Evropi poteka že dve stoletji.
- Velik zajedalec jelke je jelova omela, ki pa slovi kot zdravilna in čarovna rastlina.