VRTAČE
Gozdovi, skozi katere poteka naša pot, ležijo na robu kraške planote Menišija, ki se med Borovnico, Vrhniko in Logatcem strmo spušča proti Ljubljanskemu Barju. Tod se prepletajo plasti dolomita in apnenca.
Za kraški svet so značilni številni pojavi: razgiban relief, skalovitost, kraške jame in vrtače.
Ti so posledica topnosti apnenca - do 2 m v 100.000 letih. Dolomit pa je manj topen in ima zato manj površinskih oblik.
Vrtače smo videli levo in desno ob naši poti. Gre za udrt strop nam nevidne podzemne jame.
Med skalami je skritih tudi nekaj vhodov v brezna in manjše jame.
Kraška tla zelo prepuščajo vodo, zato na našem območju ni vodnih izvirov.
Vsa padavinska voda takoj ponikne in pride na dan šele na robu Ljubljanskega Barja kot rečici Ljubija in Bistra.
Pod nami se nahaja velika vrtača, po nekdanjih bližnjih stanovalcih imenovana Mrlakova dolina.
Nekoč gola vrtača se je v zimskem času spremenila v osrednje sankališče in smučišče mladih in starih iz Bistre ter bližnje Podgore.
Mladina je v povojnem času tod uredila celo smučarsko skakalnico, na kateri sta se najbolje odrezala Okornova brata z Dola pri Borovnici, ki sta že imela znamenite Peternelove smuči (izdelek borovniškega rokodelca po Badjurovih načrtih).
Povzetek
- Kraški pojavi, kot so vrtače in brezna, kažejo na apnenčasto kamninsko podlago.
- Zaradi topnosti kamnine vsa padavinska voda nemudoma ponikne.