DOMOVANJE DVOŽIVK

Dvoživke so skupina vretenčarjev, ki del leta preživijo v vodi, del leta pa na kopnem; delimo jih na dva reda: repate (Caudata) in brezrepe (Anura).
Imajo tanko in golo kožo brez lusk, s številnimi sluznimi in strupnimi žlezami.
Večina odraslih dvoživk diha s preprostimi pljuči in deloma tudi skozi kožo, ki mora biti vlažna, zato se večinoma zadržujejo v vodi ali vsaj v vlažnih kopenskih okoljih.
Njihova telesna temperatura je popolnoma odvisna od temperature okolja, zato zimo preživijo v gozdu (prezimovališča), kjer zakopane v zemljo otrpnejo in se tako zaščitijo pred zmrzaljo.
Spomladanska toplota in deževje jih predramita in spodbudita, da se odpravijo na selitev proti mrestiščem, kjer se razmnožujejo.
Po parjenju se odrasle dvoživke odpravijo do poletnih bivališč, kjer se prehranjujejo in preživijo preostanek poletja.
Julija in avgusta se mlade, preobražene dvoživke iz mlak in vodnih teles, kjer so odraščale, razpršijo po okolici (poletna selitev).
Pozno jeseni je za dvoživke čas jesenske selitve, ko se odpravijo nazaj do prezimovališč.

Gozd okrog nas je eno najpomembnejših domovanj dvoživk v regiji.
Selitvena pot dvoživk poteka iz gozda čez prometno cesto na Barje, večinoma na Ribčev ribnik pri Bistri ter okoliške jarke.

Med njimi najdemo:
Nemalokrat boste na naši poti naleteli na navadnega močerada (Salamandra salamandra), ki s hojo navkreber napoveduje sončno vreme, s hojo navzdol pa deževno vreme.

Iz izvirov Bistre pa občasno, ob velikem deževju, naplavi celo slovitega močerila - človeško ribico (Proteus anguinus).

POZOR:
Dvoživk se ne dotikamo s suhimi rokami, ker imajo izjemno občutljivo kožo, nekatere med njimi pa izločajo tudi strupeno sluz!
Poleg izgube življenjskega prostora, onesnaženja, krivolova in bolezni, številne vrste dvoživk ogroža tudi promet, zato jim pri gradnjah cest namenjamo posebne ograje in podhode.

NAZAJ